Obdavčitev Cerkve je pogosta tema v javnih razpravah. Po eni strani je logično, da cerkvena ustanova ne sme vplivati na državo in da se država ne sme vmešavati v notranje življenje vernikov. Vendar pa, kaj zgodovina z denarjem, ki ga verniki porabijo za Cerkev? Za začetek je treba poudariti, da so vsa verska združenja oproščena vodenja davčnih evidenc. Zato ni natančno znano, koliko denarja se steka v cerkvene ustanove in koliko iz njih. Denar, ki se zbere pri katerikoli maši ali bogoslužju, seveda ne gre v žepe duhovnikov.
Prav tako se na noben način ne beleži navzven. Zato je logično, da so to denarki niso predmet obdavčitve. Uporabljajo se za vzdrževanje cerkvenih stavb, lastne stroške in dobrodelne namene.
Ti prihodki so odvisni predvsem od velikosti župnije in števila vernikov. Na ta denar je treba gledati kot na denar, s katerim verniki podpirajo svojo skupnost, saj ga dajejo prostovoljno. S pravnega vidika je to treba obravnavati kot neke vrste davčni odbitek. Verniki lahko Cerkvi tudi darujejo. Vernike spodbujamo k donacijam z dohodninskimi olajšavami, ki jih država dodeli osebi, ki želi darovati. Omejitev davčne olajšave znaša 6 odstotkov letnega dohodka davčnega zavezanca. To se imenuje donacija za namene bogoslužja.
