Zakaj se je Mieszko I dal krstiti Poljska? Kakšni so bili njegovi motivi in iz česa je izhajala celotna situacija? Krst Poljske je bil dogodek, kakršnega v zgodovini naše države še ni bilo. Toda zakaj se je v popolnoma poganski deželi, kakršna je bila takrat poljska, zgodila takšna poteza? Zakaj je vladar celotne države Meško I. sprejel svoj krst in posledično poljski krst?

Enega preprostega odgovora na to vprašanje verjetno ni; pravilnemu odgovoru se lahko le nekoliko približamo. Kot smo že omenili, je bila spreobrnitev celotne države v krščanstvo v veliki meri politično motivirana. Naši največji sosedje, ki so bili tudi naša največja grožnja, so bili katoličani.

Pod pretvezo obrambe krščanstva bi zlahka napadli našo državo. Drugič, uradna sprememba vere je olajšala odnose z Zahodom. Večina Evrope je bila takrat že krščanska, preostale poganske države pa so hitro spremenile svojo vero. Tretjič, pomemben je bil prestiž na mednarodnem prizorišču, ki ga brez podpore večine velesil in papeštva ne bi mogli doseči. Neposredni politični vzrok je bilo zavezništvo z našo južno sosedo, Čehi, in poroka Meška I. s princeso Dobravo.

Najpreprostejši odgovor na vprašanje, zakaj je Mieszko I. krščeni Poljska?" bo odgovoril, da je to storil iz političnih razlogov in zaradi takratnega splošnega razpoloženja v Evropi.

Ko slišimo o poljskem krstu, običajno pomislimo na dogodke iz leta 966, na simbolični dogodek, v katerem je bil udeležen Meško Prvi. To ni povsem res, saj je pokristjanjevanje poljske države dolgotrajen proces, o katerem govorim danes. Vse skupaj se je verjetno začelo leta 966, ko je bila poljska vojska poražena v vojni proti nemški vojski. Takrat se je Oton I. odločil ustanoviti nadškofijo v Magdeburgu, znotraj katerega je bila takrat Poljska.

Položaj je jasen Poljska poganska Nemčija ustanovi nadškofije in s papeževo odobritvijo osvoji Poljsko z namenom pokristjanjevanja.

Dodatno grožnjo so predstavljali Čehi, ki so se povezali z Medičejci.

Takšna koalicija je pomenila konec poljske države. Meško prvi se je odločil, da se bo poročil z dobro Čehinjo, s čimer je prekinil češko zavezništvo in hkrati sprejel krst, zaradi česar Poljska ni bila več poganska. Vsaj teoretično pa je za pokristjanjevanje največ naredil Boleslav Chrobry, ki ga je treba šteti za avtorja krščanske Poljske.

Zakaj, ker kljub temu, da Poljska ni bila več poganska in krščanske ekspedicije iz Nemčije niso predstavljale nevarnosti, je bila še vedno poljska. Cerkev je bila podrejena nemški metropoli. In tu je na pomoč priskočil škof Adalbert, katerega podrobno zgodbo bom povedal jutri.


Kajti res je bil pravi hudič v človeški koži. Škof Adalbert je bil izgnan iz Prage. Boleslav Chrobry ga je, recimo, objel. Ta mu je dejal . poslušajte, pojdite v Prusijo in spreobrnite te ljudi v imenu Poljske. Chrobry si je tako prislužil mesto pri papežu, Adalbert pa je našel varno lokacija. Škof sam pa je bil precej radikalen kristjan in nekaterim ljudem ni bilo všeč njegovo nasilno spreobrnjenje, zato so ga ubili, glavo pa je odnesla reka Odra.

Boleslav Pogumni je za Adalbertovo truplo plačal toliko zlata, kolikor je tehtalo njegovo telo, in ga shranil v cerkvi v Gnieznu.

Po spletni strani kaj Vse. Da bi se osamosvojili od Nemčije, je bilo treba na Poljskem ustanoviti lastno nadškofijo. Za to pa morate imeti relikvijo ali telo svetnika. Ker je bil Adalbert papežu všeč, ga je na prošnjo Boleslava Pogumnega brez težav razglasil za svetnika. Tako se je tudi zgodilo in leta 999 je bila kanonizacija svetega Adalberta, ki je postal zavetnik Poljske. Tako je Poljska postala neodvisna krščanska sila.


Dobrodošli. Danes spoznavamo Czesława Białczyńskega. Dobrodošli. Dobro jutro. Kot običajno se bomo pogovarjali o besedah. Morda bi morali začeti s temo citadele v kraju Nowy Sącz. Tam je bilo nekaj najdeno.

Vsako od teh plemen, vsaka od teh cest, vsaka od teh manjših skupnosti živi kot doma na svojem območju in v skladu s svojimi zakoni ter ni podvržena nobenemu posebnemu pritisku ali višjim davkom, ki bi služili neki skupni organizaciji nekega višjega reda. Ta prva skupina, ki vstopa v Evropo, se je izkazalo, da so ljudje, ki imajo to mutacijo značilnost moškega kromosoma Y D in haploskupina se imenuje R1A.

In to so Skiti, oni so tisti, ki sem vstopajo s svojim jezikom. Deset tisoč let pred našim štetjem naletijo na stare Evropejce, Skite, kot da so oni nosilci te vere v naravo in vseh teh izvirnih legend, ki so se v tem nazadnjaškem gibanju iz Evrope prenesle na Vzhod.

Nazadovanje teh junaških ljudstev.

Kako je to znano. Znano je iz genetike, saj ne le iz genetike, tudi iz zapisov carskih kronik sta to dve sosednji skupini I, ki sta nastali bolj ali manj istočasno pred 30 tisoč leti.


Na tej strani v Evropi, na severu ob Črnem morju in v Mali Aziji imamo J.

Da bi bilo še bolj smešno, so Judje in Palestinci in Sirci in množica prebivalstva v Turčiji in množica prebivalstva v Iranu Iraku takšna skupina J.