Poleg značilnega poučevanja vernikov, opravljanja obredov in ustvarjanja prostora za dialog med kristjani (in nekristjani), Cerkev Katoliška cerkev spoštuje številne zakone vere. Teološka vprašanja, povezana z znanostjo, so bila v preteklih letih sestavni del dejavnosti Vatikana. Papeževa nezmotljivost se je tu pojavila kot posledica tega, kar je bilo rezultat praktičnih dosežkov skozi leta, in se nadaljuje vse do danes.
Spis vsebine
Nezmotljivi papež
Ta dogma je bila predstavljena na prvem vatikanskem koncilu leta 1870, vendar je bila dokončno sprejeta šele leta 1881. Zakaj enajstletna prekinitev? Kot lahko uganete, se vsi duhovniki na najvišjih položajih v Cerkvi niso želeli takoj sprijazniti s tako nedvoumnim dokumentom, kot je dogma o papeževi nezmotljivosti.
Prvi rezultati sporov o tem vprašanju so se pokazali leta 1871, ko je bil izobčen Johann Döllinger, teolog iz Münchna, ki je zagovarjal škofijsko-sinodalne ideje v nasprotju z ultramontanskimi idejami takratne Cerkve. Zavračal je ne le papeževo nezmotljivost, ampak tudi takrat uveljavljeno Marijino brezmadežnost. Posledica tega je bila vzpostavitev novega nauka, starokatolištva.
Odmevi težav, povezanih z dogmo o nazivu, se slišijo še danes, zadnji od odmevnih primerov, ki so se nanašali na to dogmo, pa je bil lokacija v obliki duhovnika Hansa Künga, ki si je prizadeval odpreti razpravo o nezmotljivosti. Tako ga je papež Janez Pavel II. sam odstranil s teološke katedre.
Ko je papežev nauk nezmotljiv?
Treba je poudariti, da dogma o papeževi nezmotljivosti ne velja za vsa papeževa dejanja in stališča, ampak je usmerjena le na precej ozek krog zadev, ki se nanašajo na samo Cerkev. Natančneje še več, zadeva se nanaša na vero in običaje, medtem ko ni več povezana z vsakdanjimi zadevami.
Čeprav ta dogma ostaja stalna, pa ne dobi pogosto žive oblike. Zanimivo je, da je med teološkimi popisi in dokumentacijo zelo težko najti konkretne študije na to temo. Kaj je torej zadnja od najpomembnejših in zelo pomembnih papeških izjav, ki nosi pečat nezmotljivosti? To so besede iz ene od enciklik, v kateri je poljski papež strogo in nedvoumno obsodil splav in vse z njim povezane ukrepe. Cerkveni krogi še vedno posegajo po teh besedah iz leta 1995, ki se nanašajo na papeževo nezmotljivost. Prav tako ni mogoče izpustiti političnega ozadja, zlasti v okviru papeških ukrepov tistega časa (19. stoletje). Oblasti drugega rajha so se bale na primer vpliva absolutne moči Vatikana, ki bi lahko prek številnih cerkvenih struktur prišel v Nemčijo. Kot je pokazal čas, dogma o papeževi nezmotljivosti ni imela tako daljnosežnih posledic in še danes ni tako močno povezana s politiko, kot so se bali nekateri duhovniki in ljudje na oblasti.