Athenagoras (z domu Aristocles Spyrou, 25 marca/6 kwietnia 1886 – 7 lipca 1972) je bil ekumenicznym patriarchą Konstantynopola od 1 listopada 1948 do 7 lipca 1972.

Biografski podatki
Rodil se je 25 marca/6 kwietnia 1886 roku w Tsaraplanie (obecnie Vasiliko) w Epirze, który w tym czasie był še terytorium Imperium Osmańskiego. Jego ojciec, Mateusz, był lekarzem, a matka, Helen, pochodziła z Konitsy.

W 1903 roku wstąpił do Szkoły Teologicznej w Halkach. W 1910 roku uzyskał stopień naukowy z teologii, został mnichem i otrzymał święcenia diakonatu z rąk metropolity Polikarpa z Elassony. Następnie pełnił funkcję archidiakona metropolity pelagońskiego do 1918 r., kiedy to metropolia przestała podlegać jurysdykcji patriarchatu. W 1919 roku ówczesny arcybiskup Aten Meletios Metaxakis zatrudnił go jako archidiakona i sekretarza archidiecezji. Po przewadze ruchu z 1922 r. został sekretarzem „Związku Pagliriki”, ruchu kochających duchownych przyjaznych partii wenezuelskiej.

Krfski škof
Decembra 1922, v času revolucionarne vlade N. Plastiras in še kot diakon je bil izvoljen za metropolita Krfa, 22. decembra 1922 pa je bil posvečen v škofa v metropolitanski cerkvi v Atenah.

W tej Metropolii pozostał przez siedem lat i wykazał się bogatą pracą organizacyjną, charytatywną i wydawniczą. Podobno za jego czasów ta Metropolia stała się pierwszą, która wydała biuletyn informacyjny. Tam rozwinął przyjazne stosunki z katolickimi Korfianami i ich biskupem, protestantami, Żydami, Ormianami itd. W lipcu 1930 roku reprezentował Cerkev Grčija na anglikanskem kongresu v Lambethu.

Ameriški nadškof
Na predlog korintskega metropolita Damaskina ga je 13. avgusta 1930 sveta patriarhalna sinoda izvolila za nadškofa Severne in Južne Amerike.

Podczas swojej kadencji udało mu się tam zjednoczyć społeczności podzielone przez schizmę narodową. W 1931 r. zorganizował IV Zgromadzenie Duchowne, które uchwaliło nową konstytucję za administracji kościelnej. Zakładał i organizował urzędy archidiecezji, sądy duchowne, szkoły katechetyczne, a szczególną uwagę poświęcał budowie kościołów i szkół. Założył Ladies Philoptochos (1931), Greek Orthodox Theological School of the Holy Cross w Bostonie (1937) dla kształcenia duchownych oraz St. Basil’s Academy w Garrison, New York (1944) dla kształcenia katechetów i dyrektorów chórów.

Podczas swojej archidiecezji w Stanach Zjednoczonych Athenagoras rozwijał dobre relacje ze współbraćmi (Rosjanami, Serbami, Rumunami) i prawosławnymi, ale także pielęgnował bardzo bliskie relacje z czołowymi postaciami w kraju, takimi jak para prezydencka Franklin i Eleanor Roosevelt, a bardziej szczegółowo z prezydentem Harrym Trumanem.

Patriarhat
Volitve
Po tym jak patriarcha Maksymos V z Konstantynopola został zmuszony do rezygnacji 18 października 1948 r., Athenagoras został wybrany na patriarchę 1 listopada 1948 r. jako Athenagoras I. Był pierwszym patriarchą wybranym bez wcześniejszego obywatelstwa tureckiego, po wprowadzeniu w życie tureckiej ustawy-dekretu 1092 z 1923 r., ale za uprzednią zgodą rządu tureckiego. W związku z tym otrzymał obywatelstwo tureckie i paszport turecki od prefekta Stambułu na lotnisku po przylocie, uzasadniając to tym, że jego rodzinne miasto było w chwili urodzenia terytorium Imperium Osmańskiego.

Konkretnie 1 listopada 1948 r. został zwołany Synod Endemiczny Patriarchatu Konstantynopola, składający się z 17 arcykapłanów. W skład trzyosobowego głosowania weszli arcykapłani-pastorowie spoza granic Turcji: arcybiskup Ameryki Athenagoras, metropolita Dionizy z Methymnos i metropolita Emmanuel z Caw. Cała trójka otrzymała po 11 głosów, natomiast pustych miejsc było 6. Athenagoras został wybrany w drugiej turze głosowania, gdzie otrzymał 11 głosów. Pozostałe były białe i pochodziły od zwolenników jego głównego rywala, metropolity Derkosa Joachima, który wcześniej został wykluczony z procesu wyborczego przez rząd turecki. Zresztą prasa turecka od początku uważała wybór Athenagorasa za pewnik, podając nawet liczbę głosów, jaką otrzyma.

Odhod iz ZDA
Przed wyjazdem do Konstantynopola Athenagoras odbył długie tournée po prawie wszystkich wspólnotach prawosławnych w Ameryce, podając w swoich różnych przemówieniach tam zarys polityki, którą będzie prowadził i wzywając wszystkich do nowej krucjaty przeciwko komunizmowi, „najświętszej bitwy” świata chrześcijańskiego, jak to wówczas określił.

Konec novembra 1948 je v govoru na velikem srečanju duhovnikov v Bostonu, ki so ga prenašali vsi ameriški mediji, med drugim poudaril:

Vsenaokrog nas divjajo nevihte in škodljivi duh uničenja grozi, da bo utopil našo svobodo vesti, naše človeške ideale in svete temelje krščanske civilizacije (...). Po eni strani se Grčija že zdaj trdo bori za ohranitev svoje svobode in ozemeljske celovitosti. Po drugi strani pa je Turčija pred enako grožnjo nenehno previdna. Trumanova doktrina se je dejansko izkazala za enega najučinkovitejših dejavnikov v boju za odvrnitev tega napada. Vse Američane pozivam, naj podprejo prizadevanja predsednika Trumana (...). Pozabiti na to sveto dolžnost v kritičnem času bo pomenilo zapustiti in zapustiti svoj položaj v najbolj sveti bitki, ki je bila kdaj koli izbojevana v obrambo idealov krščanstva.

O vlogi, ki jo bo novi patriarh imel v času hladne vojne, je še bolj povedalo njegovo poslovilno srečanje s predsednikom ZDA Harryjem Trumanom v Beli hiši, na katerem so si izmenjali tople želje in zahvale.

Prihod v Istanbul
26 stycznia 1949 r. samolot dostarczony przez prezydenta Trumana przybył do Stambułu, wioząc nowo wybranego patriarchę ekumenicznego Athenagorasa, któremu towarzyszył specjalny adiutant Trumana płk Charles Mara. Gdy samolot wcześniej przeleciał nad grecką przestrzenią powietrzną, doszło do wymiany pozdrowień między królem Pawłem a patriarchą. Przyjęcie przez prefekta Konstantynopola i dużą liczbę przybyłych chrześcijan oraz wielu muzułmanów, być może z ciekawości, było wspaniałe. Patriarcha, wychodząc z samolotu, zaimponował wszystkim, przemawiając nie tylko po grecku, ale i po turecku, wyrażając swoje uznanie dla władz amerykańskich i tureckich.

Takoj nato se je ogromna kolona odpeljala na osrednji istanbulski trg Taksim, kjer je Atenagora položil venec k kipu Kemala Atatürka s cvetjem, ki ga je, kot je bilo napovedano, sam odrezal z vrtov Bele hiše. Naslednjega dne, 27. januarja 1949, je bil ustoličen na prestol. Med njegovimi prvimi dejanji je bilo potovanje z vlakom v Ankaro, kjer se je srečal s predsednikom Ismetom Inonom in mu predal osebno sporočilo predsednika Trumana.

Njegovo delo
Atenagorova dejavnost pri krepitvi notranjega poslanstva v ozračju konstantinopolske nadškofije je bila pomembna. Reorganiziral je Teološko fakulteto v Halkiju, imenoval nove profesorje in usposobil akademsko osebje ter močno izboljšal odnose s turškimi oblastmi. V času njegovega patriarhata je prišlo do popolnejše organizacije pravoslavnih župnij v tujini, saj so metropolije v Tiyatri (Zahodna Evropa) in Avstraliji dobile status nadškofij, ki jih je podpiral s pomožnimi škofi. Leta 1959 je obiskal prezbiterijanske patriarhate na Bližnjem vzhodu (Aleksandrija, Antioch in Jeruzalemu), v letih 1951 in 1960 pa je pripravil Sveto miro. Leta 1965 je ustanovil Patriarhalno fundacijo za patristične študije v samostanu Vlatadon v Solunu, leta 1966 pravoslavni center v Chambezyju v Ženevi in leta 1968 pravoslavno akademijo na Kreti.

Mimo prestiżu i międzynarodowego uznania, jakie patriarchat zyskał za patriarchatu Athenagorasa, połączyło się to ze smutnymi wydarzeniami z 6 i 7 września 1955 r., tzw. zamieszkami wrześniowymi, kiedy to turecki tłum, kierowany „z góry”, jak udowodniono w procesie Adnana Menderesa w 1961 r., zaatakował greckie sklepy, domy i kościoły, dopuszczając się rozległych zniszczeń i grabieży. Od tych wydarzeń, pod coraz większym naciskiem państwa tureckiego, Grecy ze Stambułu byli stopniowo zmuszani do opuszczenia swoich domów. Incydenty te wywołały napięcie między Grecją a Turcją, pogłoski o usunięciu Patriarchatu z Turcji i względne ochłodzenie dotychczas wspierającego czynnika amerykańskiego. Patriarcha Athenagoras został opisany jako będący w stanie szoku po wrześniowych wydarzeniach, unikający zwołania synodu i w żałobie wstrzymujący się od wszelkich oficjalnych nabożeństw przez półtora roku, aż do Wielkanocy 1957 roku.

Julija 1958, po smrti nadškofa Mihaela, je prišel v spor s sinodo glede vprašanja njegovega naslednika. Sinoda je podprla kandidaturo metropolita Melitona z Imbrosa in Teneda, patriarh Atenagoras pa je podprl škofa Jakoba z Melita. Spor je dosegel točko, ko je patriarh sinodo razpustil in odpustil vse nasprotnike. Nato je imenoval šestčlansko sinodo, ki je izvolila Jakoba. Ta sinoda je veljala do oktobra 1959.

Septembra 1961 je na Rodosu sklical prvo vsepravoslavno konferenco, prvo v nizu pripravljalnih konferenc za vsepravoslavno sinodo, ki se je uspešno končala: Razglasil je enotnost pravoslavnih, potrdil pravico ekumenskega patriarhata do sklicevanja takšnih sinod, okrepil odnose s predhalcedonskimi Cerkvami in pokazal pravoslavje kot trdno silo, ki je presegla svojo lokalnost. Sledila je druga pravoslavna konferenca septembra 1963 in tretja pravoslavna konferenca novembra 1964.

Leta 1963 je ekumenski patriarh Atenagora obiskal goro Atos ob praznovanju tisočletnice samostanske države, nato pa še Grčijo. 30. junija je z grško vojaško ladjo odpotoval z gore Atos v Faliro. Tam so ga sprejeli kralj Pavlos in vladni predstavniki, množica pa ga je spodbujala na poti v Atene. To je bil njegov prvi obisk v Grčiji po njegovem prihodu na ekumenski prestol leta 1949. Sledila je doksologija v atenski metropoliji, prva z ekumenskim patriarhom v zgodovini sodobne grške države. Nato je obiskal Rodos, Karpatos, Kreto, Krf, Epir in Makedonijo ter bil povsod navdušeno sprejet. Najbolj ganljiv postanek na turneji je bil obisk njegovega rojstnega kraja Vasiliko Pogoni.

Medkrščanski dialogi
Patriarh Atenagora je bil dejaven v ekumenskem gibanju in si je prizadeval za boljše odnose med kristjani. Zato je okrepil sodelovanje s Svetovnim svetom cerkva, ki je bil ustanovljen malo pred njegovo izvolitvijo, in ustanovil stalno delegacijo ekumenskega patriarhata na njegovem sedežu v Ženevi, na čelo katere je postavil škofa Jakoba iz Melita.

W ramach deklarowanego zamiaru dotarcia do Kościoła rzymskokatolickiego Athenagoras wykonał kilka wstępnych ruchów za czasów papieża Piusa XII, które jednak nie przyniosły żadnego efektu. Jego następca, Jan XXIII, był bardziej pozytywny i nawet zaprosił Kościół prawosławny do wysłania przedstawicieli/obserwatorów na Sobór Watykański II. Zbliżenie przyspieszyło jednak po śmierci Jana XXIII (3 czerwca 1963) i wyborze jego następcy, Pawła VI. Pierwszym merytorycznym krokiem było jego spotkanie z papieżem Pawłem VI w niedzielny wieczór, 5 stycznia 1964 r., w delegaturze Stolicy Apostolskiej na Górze Oliwnej w Jerozolimie, które odbyło się według ścisłego protokołu. Ich drugie spotkanie miało lokacija naslednji dan na jeruzalemskem patriarhatu v bolj sproščenem vzdušju. Krščanska voditelja sta dejala, da je pot do enotnosti med obema Cerkvama dolga in težka, vendar sta se dogovorila, da bosta ustanovila komisijo za spodbujanje dialoga med njima. Oba cerkvena voditelja sta se tretjič neformalno srečala na ulicah Jeruzalema, kjer so ju pozdravljali verniki. To je bil prvi korak v procesu dialoga.

To simbolično srečanje je prvič po shizmi leta 1054 odprlo možnost resničnega dialoga med pravoslavnimi in rimokatoličani. Nato so 7. decembra 1965, na dan uradnega zaključka drugega vatikanskega koncila, v baziliki svetega Petra v Rimu in v patriarhalni cerkvi svetega Jurija v Fanu hkrati potekale slovesnosti za odpravo anateme 1054. Patriarh Atenagora je prebral akt o preklicu, papež Pavel VI. pa je prebral papeški zapis. Odprava anateme je sprožila številne odzive in celo prekinitev komemoracije patriarha Atenagore s strani pravoslavnih škofov celo z gore Atos, ki so menili, da je ekumenizem vsiljen pravoslavju.

25. julija 1967 je papež Pavel VI. uradno obiskal Phanar. 28. oktobra istega leta je patriarh Atenagora po obisku patriarhatov Srbije, Romunije in Bolgarije vrnil obisk in se odpravil v Vatikan. Pot je nadaljeval v Švico, kjer je odprl pravoslavni center ekumenskega patriarhata v Chambezyju v Ženevi, in nato v London, kjer se je srečal s primasom Anglikanske cerkve.

Zadnja leta in smrt
Patriarh Atenagora je 28. junija 1972 utrpel zlom stegna. Čeprav so mu lečeči zdravniki priporočili odhod na Dunaj, je to zavrnil. Njegovo zdravje se je zapletlo in 7. julija 1972 je umrl.