Patriarh Atenagora

Atenagora (roj. Aristokles Spyrou, 25. marec/6. april 1886 - 7. julij 1972) je bil ekumenski patriarh Konstantinopla od 1. novembra 1948 do 7. julija 1972.

Biografski podatki
Rodil se je 25. marca in 6. aprila 1886 v Caraplanu (zdaj Vasiliko) v Epiru, ki je bil takrat še ozemlje Osmanskega cesarstva. Njegov oče Matej je bil zdravnik, mati Helena pa je bila iz Konice.

Leta 1903 se je vpisal na Teološko fakulteto v Halkiju. Leta 1910 je diplomiral iz teologije, postal menih in ga je metropolit Polikarp iz Elassone posvetil v diakona. Nato je bil arhidiakon pelagonijskega metropolita do leta 1918, ko je metropolija prenehala biti v pristojnosti patriarhata. Leta 1919 ga je takratni atenski nadškof Meletios Metaxakis zaposlil kot arhidiakona in tajnika nadškofije. Po prevladi gibanja leta 1922 je postal tajnik "Zveze Pagliriki", gibanja ljubečih duhovnikov, ki so bili naklonjeni venezuelski stranki.

Krfski škof
Decembra 1922, v času revolucionarne vlade N. Plastiras in še kot diakon je bil izvoljen za metropolita Krfa, 22. decembra 1922 pa je bil posvečen v škofa v metropolitanski cerkvi v Atenah.

V tej metropoliji je ostal sedem let in se izkazal z bogatim organizacijskim, dobrodelnim in založniškim delom. Pravijo, da je v njegovem času ta metropola prva začela izdajati glasilo. Tam je razvil prijateljske odnose s katoliškimi Korfijci in njihovim škofom, protestanti, Judi, Armenci itd. Julija 1930 je zastopal Cerkev Grčija na anglikanskem kongresu v Lambethu.

Ameriški nadškof
Na predlog korintskega metropolita Damaskina ga je 13. avgusta 1930 sveta patriarhalna sinoda izvolila za nadškofa Severne in Južne Amerike.

Med svojim službovanjem mu je uspelo združiti skupnosti, ki jih je razdelil narodni razkol. Leta 1931 je organiziral četrti duhovniški zbor, ki je sprejel novo ustavo za cerkveno upravo. Ustanovil in organiziral je nadškofijske urade, duhovniška sodišča, katehetske šole, posebno pozornost pa je namenil gradnji cerkva in šol. Ustanovil je organizacijo Ladies Philoptochos (1931), grško pravoslavno teološko šolo Svetega križa v Bostonu (1937) za izobraževanje duhovnikov in Akademijo svetega Bazilija v Garrisonu v New Yorku (1944) za izobraževanje katehistov in zborovodij.

Med svojim nadškofovanjem v Združenih državah Amerike je Atenagora gojil dobre odnose s sobrati (Rusi, Srbi, Romuni) in pravoslavnimi kristjani, prav tako pa je gojil zelo tesne odnose z vodilnimi osebnostmi v državi, kot sta bila predsedniški par Franklin in Eleanor Roosevelt ter še posebej predsednik Harry Truman.

Patriarhat
Volitve
Potem ko je bil konstantinopelski patriarh Maksim V. 18. oktobra 1948 prisiljen odstopiti, je bil Atenagora 1. novembra 1948 izvoljen za patriarha kot Atenagora I. Bil je prvi patriarh, ki je bil izvoljen brez predhodnega turškega državljanstva po uveljavitvi turškega zakonskega odloka 1092 iz leta 1923, vendar s predhodnim soglasjem turške vlade. Prefekt Istanbula mu je ob prihodu na letališče izdal turško državljanstvo in turški potni list, ker je bilo njegovo rojstno mesto v času njegovega rojstva ozemlje Osmanskega cesarstva.

Natančneje, 1. novembra 1948 je bila sklicana endemična sinoda konstantinopelskega patriarhata, ki jo je sestavljalo 17 nadškofov. Na tričlanski volilni listi so bili visoki duhovniki-pastirji zunaj Turčije: ameriški nadškof Atenagora, metropolit Dionizij iz Methymnosa in metropolit Emanuel iz Caw. Vsi trije so prejeli po 11 glasov, medtem ko je bilo šest mest praznih. Atenagora je bil izvoljen v drugem krogu glasovanja, kjer je prejel 11 glasov. Ostali so bili beli in so pripadali podpornikom njegovega glavnega tekmeca, metropolita Derkosa Joachima, ki ga je turška vlada pred tem izključila iz volilnega postopka. Vsekakor je turški tisk Atenagorovo izvolitev že od vsega začetka obravnaval kot nekaj samoumevnega in celo navajal število glasov, ki naj bi jih prejel.

Odhod iz ZDA
Pred odhodom v Konstantinopel je Atenagora dolgo potoval po skoraj vseh pravoslavnih skupnostih v Ameriki in v različnih govorih predstavil politiko, ki jo bo vodil, ter vse pozval k novemu križarskemu pohodu proti komunizmu, "najsvetejšemu boju" krščanskega sveta, kot se je takrat izrazil.

Konec novembra 1948 je v govoru na velikem srečanju duhovnikov v Bostonu, ki so ga prenašali vsi ameriški mediji, med drugim poudaril:

Vsenaokrog nas divjajo nevihte in škodljivi duh uničenja grozi, da bo utopil našo svobodo vesti, naše človeške ideale in svete temelje krščanske civilizacije (...). Po eni strani se Grčija že zdaj trdo bori za ohranitev svoje svobode in ozemeljske celovitosti. Po drugi strani pa je Turčija pred enako grožnjo nenehno previdna. Trumanova doktrina se je dejansko izkazala za enega najučinkovitejših dejavnikov v boju za odvrnitev tega napada. Vse Američane pozivam, naj podprejo prizadevanja predsednika Trumana (...). Pozabiti na to sveto dolžnost v kritičnem času bo pomenilo zapustiti in zapustiti svoj položaj v najbolj sveti bitki, ki je bila kdaj koli izbojevana v obrambo idealov krščanstva.

O vlogi, ki jo bo novi patriarh imel v času hladne vojne, je še bolj povedalo njegovo poslovilno srečanje s predsednikom ZDA Harryjem Trumanom v Beli hiši, na katerem so si izmenjali tople želje in zahvale.

Prihod v Istanbul
26. januarja 1949 je v Istanbul priletelo letalo, ki ga je priskrbel predsednik Truman, na katerem je bil novoizvoljeni ekumenski patriarh Atenagora v spremstvu Trumanovega posebnega pomočnika polkovnika Charlesa Mara. Ko je letalo prej preletelo grški zračni prostor, sta kralj Pavel in patriarh izmenjala pozdrave. Sprejem s strani konstantinopelskega prefekta in velikega števila prispelih kristjanov ter številnih muslimanov, morda iz radovednosti, je bil čudovit. Patriarh je ob izstopu iz letala navdušil vse, saj je poleg grščine govoril tudi turško in izrazil hvaležnost ameriškim in turškim oblastem.

Takoj nato se je ogromna kolona odpeljala na osrednji istanbulski trg Taksim, kjer je Atenagora položil venec k kipu Kemala Atatürka s cvetjem, ki ga je, kot je bilo napovedano, sam odrezal z vrtov Bele hiše. Naslednjega dne, 27. januarja 1949, je bil ustoličen na prestol. Med njegovimi prvimi dejanji je bilo potovanje z vlakom v Ankaro, kjer se je srečal s predsednikom Ismetom Inonom in mu predal osebno sporočilo predsednika Trumana.

Njegovo delo
Atenagorova dejavnost pri krepitvi notranjega poslanstva v ozračju konstantinopolske nadškofije je bila pomembna. Reorganiziral je Teološko fakulteto v Halkiju, imenoval nove profesorje in usposobil akademsko osebje ter močno izboljšal odnose s turškimi oblastmi. V času njegovega patriarhata je prišlo do popolnejše organizacije pravoslavnih župnij v tujini, saj so metropolije v Tiyatri (Zahodna Evropa) in Avstraliji dobile status nadškofij, ki jih je podpiral s pomožnimi škofi. Leta 1959 je obiskal prezbiterijanske patriarhate na Bližnjem vzhodu (Aleksandrija, Antioch in Jeruzalemu), v letih 1951 in 1960 pa je pripravil Sveto miro. Leta 1965 je ustanovil Patriarhalno fundacijo za patristične študije v samostanu Vlatadon v Solunu, leta 1966 pravoslavni center v Chambezyju v Ženevi in leta 1968 pravoslavno akademijo na Kreti.

Kljub ugledu in mednarodnemu priznanju, ki ga je patriarhat pridobil pod patriarhom Atenagoro, so se temu pridružili žalostni dogodki 6. in 7. septembra 1955, tako imenovani septembrski nemiri, ko je turška množica, vodena "od zgoraj", kot je bilo dokazano na sojenju Adnanu Menderesu leta 1961, napadla grške trgovine, domove in cerkve ter zagrešila veliko uničenje in ropanje. Po teh dogodkih so bili Grki v Istanbulu pod vse večjim pritiskom turške države postopoma prisiljeni zapustiti svoje domove. Ti incidenti so sprožili napetosti med Grčijo in Turčijo, govorice o odstranitvi patriarhata iz Turčije in relativno ohladitev dosedanjega podpornega dejavnika ZDA. Patriarh Atenagora naj bi bil po septembrskih dogodkih v šoku, izogibal se je sklicu sinode in se v žalovanju leto in pol do velike noči 1957 vzdržal vseh uradnih služb.

Julija 1958, po smrti nadškofa Mihaela, je prišel v spor s sinodo glede vprašanja njegovega naslednika. Sinoda je podprla kandidaturo metropolita Melitona z Imbrosa in Teneda, patriarh Atenagoras pa je podprl škofa Jakoba z Melita. Spor je dosegel točko, ko je patriarh sinodo razpustil in odpustil vse nasprotnike. Nato je imenoval šestčlansko sinodo, ki je izvolila Jakoba. Ta sinoda je veljala do oktobra 1959.

Septembra 1961 je na Rodosu sklical prvo vsepravoslavno konferenco, prvo v nizu pripravljalnih konferenc za vsepravoslavno sinodo, ki se je uspešno končala: Razglasil je enotnost pravoslavnih, potrdil pravico ekumenskega patriarhata do sklicevanja takšnih sinod, okrepil odnose s predhalcedonskimi Cerkvami in pokazal pravoslavje kot trdno silo, ki je presegla svojo lokalnost. Sledila je druga pravoslavna konferenca septembra 1963 in tretja pravoslavna konferenca novembra 1964.

Leta 1963 je ekumenski patriarh Atenagora obiskal goro Atos ob praznovanju tisočletnice samostanske države, nato pa še Grčijo. 30. junija je z grško vojaško ladjo odpotoval z gore Atos v Faliro. Tam so ga sprejeli kralj Pavlos in vladni predstavniki, množica pa ga je spodbujala na poti v Atene. To je bil njegov prvi obisk v Grčiji po njegovem prihodu na ekumenski prestol leta 1949. Sledila je doksologija v atenski metropoliji, prva z ekumenskim patriarhom v zgodovini sodobne grške države. Nato je obiskal Rodos, Karpatos, Kreto, Krf, Epir in Makedonijo ter bil povsod navdušeno sprejet. Najbolj ganljiv postanek na turneji je bil obisk njegovega rojstnega kraja Vasiliko Pogoni.

Medkrščanski dialogi
Patriarh Atenagora je bil dejaven v ekumenskem gibanju in si je prizadeval za boljše odnose med kristjani. Zato je okrepil sodelovanje s Svetovnim svetom cerkva, ki je bil ustanovljen malo pred njegovo izvolitvijo, in ustanovil stalno delegacijo ekumenskega patriarhata na njegovem sedežu v Ženevi, na čelo katere je postavil škofa Jakoba iz Melita.

Atenagora se je v okviru svojega namena, da bi se povezal z Rimskokatoliško cerkvijo, najprej približal papežu Piju XII., vendar brez uspeha. Njegov naslednik Janez XXIII. je bil bolj pozitiven in je pravoslavno Cerkev celo povabil, naj na drugi vatikanski koncil pošlje svoje predstavnike oziroma opazovalce. Po smrti Janeza XXIII (3. junija 1963) in izvolitvi njegovega naslednika Pavla VI. pa se je približevanje pospešilo. Prvi pomemben korak je bilo srečanje s papežem Pavlom VI. v nedeljo zvečer, 5. januarja 1964, v delegaciji Svetega sedeža na Oljski gori v Jeruzalemu, ki je potekalo po strogem protokolu. Njuno drugo srečanje je bilo lokacija naslednji dan na jeruzalemskem patriarhatu v bolj sproščenem vzdušju. Krščanska voditelja sta dejala, da je pot do enotnosti med obema Cerkvama dolga in težka, vendar sta se dogovorila, da bosta ustanovila komisijo za spodbujanje dialoga med njima. Oba cerkvena voditelja sta se tretjič neformalno srečala na ulicah Jeruzalema, kjer so ju pozdravljali verniki. To je bil prvi korak v procesu dialoga.

To simbolično srečanje je prvič po shizmi leta 1054 odprlo možnost resničnega dialoga med pravoslavnimi in rimokatoličani. Nato so 7. decembra 1965, na dan uradnega zaključka drugega vatikanskega koncila, v baziliki svetega Petra v Rimu in v patriarhalni cerkvi svetega Jurija v Fanu hkrati potekale slovesnosti za odpravo anateme 1054. Patriarh Atenagora je prebral akt o preklicu, papež Pavel VI. pa je prebral papeški zapis. Odprava anateme je sprožila številne odzive in celo prekinitev komemoracije patriarha Atenagore s strani pravoslavnih škofov celo z gore Atos, ki so menili, da je ekumenizem vsiljen pravoslavju.

25. julija 1967 je papež Pavel VI. uradno obiskal Phanar. 28. oktobra istega leta je patriarh Atenagora po obisku patriarhatov Srbije, Romunije in Bolgarije vrnil obisk in se odpravil v Vatikan. Pot je nadaljeval v Švico, kjer je odprl pravoslavni center ekumenskega patriarhata v Chambezyju v Ženevi, in nato v London, kjer se je srečal s primasom Anglikanske cerkve.

Zadnja leta in smrt
Patriarh Atenagora je 28. junija 1972 utrpel zlom stegna. Čeprav so mu lečeči zdravniki priporočili odhod na Dunaj, je to zavrnil. Njegovo zdravje se je zapletlo in 7. julija 1972 je umrl.